Pomen paliativne oskrbe v času neozdravljive bolezni

Pod izrazom paliativna oskrba razumemo aktivno, celostno oskrbo bolnikov, katerih bolezen se ne odziva na kurativno zdravljenje. Bistvenega pomena je nadzor bolečine in drugih simptomov ter socialnih, psiholoških in duhovnih težav. Celostna oskrba vključuje tudi odnos do smrti, katere ne pospešuje niti zavlačuje. Poudarja, da sta vrednost življenja in naravni proces smrti dejstvi, ki nudita priložnost za osebno rast in osebno uresničitev umirajoče osebe. Ob tem je potrebno poudariti, da je pomembna zgodnja vključitev v paliativno oskrbo, če je možno že ob sami diagnozi neozdravljive bolezni, saj se simptomi in potrebe, ki se pogosto pojavijo v zadnjem stadiju bolezni lažje obvladujejo.

Koncept paliativne oskrbe priznava in poudarja, da je duhovna dimenzija pomemben, nepogrešljiv del bolnikove oskrbe, ki lajša trpljenje in vrača upanje v sočloveka. Duhovna oskrba pomaga osmisliti trpljenje in najti upanje sredi obupa, saj so skrb, sočutje in odgovornost pomembni dejavniki, s pomočjo katerih najde bolnik tolažbo in moč. Zato uporablja interdisciplinarni pristop, ki zajema bolnike, njihove družine ter širšo okolico. Poleg tega nudi osnovni koncept oskrbe, ki pokriva potrebe bolnikov ne glede na kraj oskrbe, tj. v bolnišnici ali na domu. Celostna oskrba vključuje tudi odnos do smrti, ki jo definicija opredeljuje kot nedeljivo in zato neločljivo od življenja; v tem smislu paliativna oskrba smrti niti ne pospešuje niti zavlačuje.