Menu
Človek se v svojem življenju srečuje z nenehnimi izzivi, ki zahtevajo odgovorno in premišljeno ravnanje. To nam več ali manj uspeva. Toda včasih ne zmoremo sami. To se zgodi, kadar nas življenjski udarci spravijo na rob zmogljivega in pahnejo v doživljanje brezizhodnosti. Takrat je prav, da poiščemo pomoč in podporo.
Nenadna bolezen, nesreča, staranje, umiranje, smrt in razne druge izgube. Vse to so težke življenjske preizkušnje, ki nam močno zatresejo temelje na katerih so slonela naša dosedanja prepričanja.
Tako se namreč neko preprosto življenje z diagnozo težke ali neozdravljive bolezni povsem spremeni. Pojavljajo se različna vprašanja, na katera v vsakodnevnem življenju, ki je prežeto z obilico dela in skrbi, običajno niti ne pomislimo. Človek se kar naenkrat začne soočati z novimi mešanimi občutki. Doživljanjem krivde, strahom pred smrtjo, osamljenostjo, negotovostjo. Pojavi se dvom in človek se začne spraševati v kakšno socialno okolje spada. V takšnih in podobnih, morda najtežjih trenutkih, se je včasih težko odpreti celo v lastni družini, saj je vsak član družine globoko prizadet in notranje razrvan. Potreba človeka po razbremenitvi notranje napetosti in bolečine pa naravno kliče po ubeseditvi in s tem po sočloveku, ki ga sprejema in spremlja v njegovi stiski.
Kadar doživljamo neko hudo zdravstveno stisko se v tem času tako pri bolnikih kot njihovih svojcih pojavljajo vprašanja, ki v vsej svoji ostrini zadevajo celoto našega bivanja. Ne le telesno in emocionalno pač pa tudi duhovno. Duhovna podpora je namreč zelo pomemben sestavni del celostne podpore, ki namesto potlačitve vprašanj o bivanju, obstoju in življenju samem omogoča soočenje z njimi ter nudi pomoč. Skozi iskren pogovor in spremljanje lahko človek odkrije drugačno pot, ki ne bo pot bežanja od sebe in drugih, saj to človeka le še bolj peha v osamljenost in odtujitev. V duhovni zbranosti se človek lažje sooči z bolečino in trpljenjem in je hkrati sposoben razviti spoštovanje do tiste neizrekljive resničnosti življenja, ki nosi vsakogar izmed nas in utemeljuje našo človečnost. Človek ni samo fizično telo, ki ga negujemo ali božamo. In ni samo um s katerim komuniciramo in se sporazumevamo. Tudi ni samo vir čustev, ki nas preplavljajo. Človek je mnogo več. Je tisti, ki nas nagovarja in istočasno opozarja na svojo drugačnost in enkratnost.
Pri podpori v našem zavodu »Spremljam te« gre za ključno vprašanje odnosa, ki odpira prostor človeške bližine in spoštovanja osnovnega človekovega dostojanstva. Naše delo obsega pogovor, svetovanje in informiranje ter spremljanje v času težke bolezni. Izhodišče pogovora je najprej dovoljenje in varen prostor, da se lahko odprejo vse tiste teme, ki pretresajo človekovo notranjost. Predvsem strah in skrb, ki hromita človekovo vsakdanje življenje in doživljanje.
univ. dipl. teol., ima dolgoletne in bogate izkušnje na področju dela z bolniki in
njihovimi bližnjimi. Med drugim je bila zaposlena na Onkološkem inštitutu Ljubljana kot
koordinatorica paliativne oskrbe. Poleg te zahtevne naloge je s sodelavci istočasno razvijala in
koordinirala projekt prostovoljnega dela, ki se je koristno umestil v organizacijsko shemo institucije.
Izkušnje iz svojega dela je bogatila tudi z izkušnjami v tujini (St. Christopher’s Hospice v Londonu in St.
Chaterine’s Hospice v Scarboroughu).
Moto njenega dela temelji na poglabljanju in ozaveščanju lastne človeškosti, ki predstavlja izhodišče
razumevanja sočloveka. Izkušnja potrebe po sočloveku se zaostri v času težkih življenjskih situacij, ko
smo postavljeni pred vprašanja smisla življenja, umiranja in smrti. Zato je bližina sočloveka v težkih
trenutkih življenja pomembna podpora, ki pomaga posamezniku premostit ali vsaj ublažiti težave in
poiskati prave odgovore.
univ. dipl. teol. in univ. dipl. ped. ima dolgoletne izkušnje z delom v izobraževanju
odraslih. Med drugim je bil zaposlen na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Ljubljana ter na Centru
za dopisno izobraževanje Univerzum. Poleg drugih nalog je opravljal delo organizatorja
izobraževalnih programov za odrasle ter svetovalca v izobraževanju odraslih. Svoje svetovalno delo je
izpopolnjeval na Andragoškem centru Slovenije.
Človek se uči in izobražuje skozi vse življenje. Pri tem je pomembna tudi osebna duhovna rast. Zato je
odprtost k vrednotam življenjskega pomena, v poznejših letih pa pomeni most k novim življenjskim
uvidom.
– ozaveščanje pomena kakovosti življenja v težkih časih kot so: čas bolezni, umiranja, smrti, žalovanja,
– pomoč, podpora, spremljanje in svetovanje tako bolnikom kot svojcem,
– podpora svojcem/bližnjim v času žalovanja,
– poglabljanje in iskanje naših notranjih vrednot za zdravo življenje (pomen medosebnih odnosov).
V primeru težke neozdravljive bolezni ne gre za fizično ozdravitev, temveč duhovno in duševno ozdravitev, ko bolnik ali svojec ob podpori sočloveka lahko vsak na svoj način dosežeta notranji mir ter lastno celostnost (odpuščanje, ureditev medosebnih odnosov ipd.)
Individualni pogovori in podpora v času žalovanja
Pomen paliativne oskrbe v času neozdravljive bolezni
Odnos do smrti vpliva na pojmovanje in način našega življenja.
Vrednote so temeljni kamni našega življenja
– predavanja in izobraževanja, ter organiziranje delavnic na teme: odnos do staranja bolezni, umiranja in smrti;
– individualni pogovori;
– odpiranje tematik duhovnosti v času težke bolezni;
– obiski, spremljanje in nudenje podpore bolnikom in svojcem na domu;
– organiziranje skupin za žalujoče;
– skupine za samopomoč tudi za druge primere v težjih situacijah
