Menu
Duhovnost in/ali religija sta pomemben del osebe v času doživljanja bolezni, trpljenja in izgube. Da je nekdo bolnikom v njihovem življenju lahko resnični in iskreni spremljevalec, jih mora spoštovati v njihovi celostnosti: fizični, psihosocialni in duhovni. Šele takrat bo lahko prisluhnil njihovemu upanju, strahovom, verovanju. Duhovna oskrba je mnogim bolnikom in svojcem zadnja življenjsko pomembna opora in pomoč pri soočenju, ovrednotenju in sprejemanju svojega preteklega življenja ter soočenju s sedanjim trenutkom.
Duhovnost se nanaša na mnoge dimenzije človekovega življenja in je potrebna za celostno obravnavo. Žal pa so duhovne potrebe v primerjavi z drugimi vrstami potreb pogosto spregledane in neupoštevane.
Čas umiranja je čas negotovosti in hudih stisk tako za bolnike kot za njihove svojce. Negotovost je izražena zlasti v stanju nekega nedorečenega čakanja, ki izzveni v razočaranje, obup ali vdanost. To je posebej občutljivo obdobje življenja, ko bolezen človeka ne načenja samo telesno, temveč tudi duševno in duhovno. V tem obdobju se človek pogosto ukvarja z vprašanji o poslednjem smislu in vrednosti življenja. Svet, v katerem se je znašel, je poln nerazumevanja, saj ga tisti, ki ga spremljajo, velikokrat v zadregi obidejo ali pa mu v lastni stiski ponujajo lažno upanje. Vsi dosežki moderne medicinske tehnologije ne morejo pomiriti občutja tesnobe, niti utišati ali potešiti vedno na novo odpirajočih se dilem, ki iščejo odgovore. V teh trenutkih je duhovna oskrba nepogrešljivi del podpore, ki si prizadeva, da obdrži človeka v njegovi celosti in mu zagotovi prostor ljubeče sprejetosti in dostojanstva.
Duhovna razsežnost človeka pomeni ukvarjanje z osnovnimi življenjskimi vprašanji o smislu življenja in njegovih najglobljih temeljev (ljubezen, sreča, mir, odnos, krivda…). Duhovni vidik teži k celovitosti pomenov in smiselnosti ter je bistvena sestavina celote človekovega življenja, ki se izraža v različni enkratnosti, kar pomeni, da vsak človek razvija svojo duhovno razsežnost na bolj ali manj le njemu lasten način. Duhovnost ni vezana na določene obrede ali rituale, ki v glavnem pripadajo religijam, temveč jo obravnavamo v širšem pomenu kot bistveni način človekovega življenja, ki išče in izkazuje svoj smisel oziroma razumevanje. Oseba lahko živi svojo duhovnost in izraža globoko potrebo po njej, čeprav ni vezana na določeno religijsko tradicijo. V kolikor ta povezava obstaja, pa se duhovna oskrba poskuša spoštljivo odpreti in prilagoditi religiozni pripadnosti osebe.
Da je duhovnost pomemben vidik človekovega življenja, potrjuje dejstvo, da se že samo življenje sprašuje o smislu naše biti, da nam življenje ni le dano, temveč kot pravi nemški filizof Heidegger, ga vršimo na način stalnega spraševanja glede njega samega. Človek nenehno snuje in oblikuje svoje razumevanje na način povezav pomenov v življenjsko celoto. Običajno pa se vprašanje o smislu zaostri v mejnih situacijah našega bivanja, ko nam dotedanje »utečeno« razumevanje odpove. Najpogosteje se to zgodi v času bolezni, umiranja in smrti (in drugih kriznih življenjskih situacijah – življenjskih pretresih). Takrat se pojavijo vprašanja po razumevanju življenja: »Kdo sem, od kod prihajam in kam grem, kaj je smisel življenja in kakšen smisel je sploh imelo moje življenje, kaj bo ostalo za menoj?« Duhovno trpljenje, ki spremlja umirajočega, se običajno kaže v občutkih krivde, jeze, protesta, nemoči, strahu, obupa, doživljanja krivde ipd. Človek se, kot na samega sebe osredotočeni jaz, ki je v stalni aktivnosti obvladoval svet, znajde v drugačnem položaju. Umiranje in smrt mu vzbudita prastrah, da ni ljubljen, da je njegova prisotnost nekoristna in nezaželena, da ni ničesar trdnega, na kar bi se oprijel, da ga bo pogoltnila temna praznina in da bo razpadel v nič kot pepel. Poleg tega, da se oseba znajde v boleči izkušnji drugačnega razmišljanja in doživljanja sebe in sveta, nastopi še zahteva po brezpogojni prepustitvi in razlastitvi.
Spremljevalec je ob procesu umiranja vsaka oseba, ki je v stiku z umirajočo osebo in njegovimi svojci, v ožjem pomenu pa strokovno usposobljena oseba, ki daje podporo pri soočanju in spopadanju z eksistencialnimi vprašanji umirajočih bolnikov in njihovih svojcev. Obvladati mora zahtevne komunikacijske spretnosti (pristop, namen pogovora in njegov cilj, zaupljivost, diskretnost itd.) ob primernih osebnostnih značilnostih (komunikativnost, empatija, iskrenost, visoka etična odgovornost itd.). Ob vsem tem pa spremljanje pogojujejo primerne okoliščine, na katere mora biti spremljevalec še posebej občutljiv. Spremljanje zahteva čas, ki je vezan na človekove individualne potrebe in individualne potrebe svojcev, zahteva zagotovitev mirnega, varnega in zaupnega okolja ob upoštevanju spoštljive razdalje, ki bolniku in svojcem dopušča zasebnost in dialog. Duhovna podpora, ki je nudena bolniku kot tudi njegovi družini vključuje iskanje bolnikovih lastnih odgovorov s postavljanjem vprašanj, ki so usmerjena v iskanje pomenov in ciljev v njegovem življenju. Spremljevalec nudi bolniku pomembno pomoč pri ovrednotenju njegovega življenja s postopnim dojemanjem smiselne celote, kar daje človeku občutek preglednosti, obvladovanja, nadzora in lastne vrednosti. To dosega z vzpodbujanjem in ustvarjanjem prostora svobodnega izražanja pri iskanju lastnega razumevanja pomenov in z vzdrževanjem duhovnega ravnovesja.
Pred osnovna življenjska vprašanja pa so postavljeni tudi tisti, ki se srečujejo s težko bolnimi in umirajočimi bolniki ter njihovimi svojci. Zato ne gre le za vprašanja, ki si jih zastavljajo bolniki in njihovi bližnji, temveč tudi za vprašanja o samih spremljevalcih, o njihovem odnosu do sebe, do drugih in do sveta. Pojem smiselnosti v odnosu do drugih postane središčno izhodišče spremljanja in podpore. Izraža se v načelih duhovne oskrbe, ki omogočajo občutenja sprejetosti, ljubeče pozornosti in razumevanja drugačnosti. Ob tem je potrebna drža pozornega poslušanja in prisotnosti, ki pomeni biti »ob« in »z« umirajočo osebo.
Prav zato je srečanje z duhovnimi potrebami bolnikov ne le velik izziv, temveč tudi velika odgovornost in zavezanost spremljevalcev, da skrbijo zase in za sočloveka. Od dobrega spremljevalca se pričakuje, da si sam zastavlja vprašanja, nanje išče odgovore in posledično razvija lastno duhovno presežnost. Na ta način razvija potrebne kompetence, ki obsegajo znanja, veščine, spretnosti, osebnostne in vedenjske značilnosti, prepričanja, motive in vrednote ter samopodobo.
Ko je naše življenje na preizkušnji, nam prinaša nove izzive in nova spoznanja o sebi (povezava z našimi vrednotami)
Nekaj premislekov:
pomembno je sprejeti situacijo z notranjo odprtostjo, saj ni vedno v naši moči vedeti zakaj tako. Ob tem ostajati spoštljiv do sebe, drugih in same situacije.
Ko se najhujši notranji odzivi nekoliko umirijo skušamo polagoma s potrpežljivostjo premikati meje svoje zmogljivosti, kar pomeni: razmisliti o naših življenjskih vrednotah in prerazporediti njihove prioritete. Ko človek prepozna svoje vrednote, bo potrpežljivost postala smiselna.
Na ta način začnemo sprejemati sebe v novi situaciji, odpuščati sebi in drugim zaradi raznih »napak«. V notranji drži ponižnosti se zavemo, da je situacija »večja« od mene, saj ne morem razumeti zakaj se je to zgodilo. Ne prepustim se obsojanju, kajti obsojanje vodi v čustvo sovraštva, ki ima za vse vpletene razdiralne in uničujoče posledice.
Težka življenjska situacija ni le tragedija temveč tudi pot in priložnost možnost spoznavanja sebe ter na novo odkrivati vire notranje moči.
Spremljanje v času življenjske krize pomeni podporo pri posameznikovem razčiščevanju s samim seboj ko: trčimo ob meje podobe in predstave o sebi, se srečujemo se z doživljanjem jeze, nesprejemanja, nepravičnosti, sovraštva, nepotrpežljivosti itd. Bo to pripeljalo v posameznikovo pogubo ali spoznanje? Pri tem gre za spoznanje o pomenu notranje drže, kako sile in vzgibe v sebi uravnovesiti, sprejeti in vstopiti v novo nastale razmere. Postopoma naj bi dosegli osebno zrelost in pomirjenost s seboj, drugimi, svetom, naravo in Bogom.
